Še pomnite? Kaj sta Božiček in dedek Mraz v 90. letih otrokom postavljala pod jelko?

Lahko bi rekli, da je božično-novoletni čas predvsem praznik za otroke, in tudi za mnoge odrasle so prav ti dnevi med najlepšimi spomini na otroštvo.

Ker pa so prehodi iz starega v novo leto običajno tudi čas, ko ugotavljamo, kako čas hitro beži in se predajamo nostalgiji, smo pobrskali po spominih in se spomnili, kaj so decembrski dobri možje konec preteklega in v začetku tega stoletja prinašali takratnim otrokom.

Konec 20. stoletja je bil za otroški svet igrač izrazito prehoden čas.

V njem so se srečevali klasični predmeti, ki so zaznamovali otroštva več generacij, in nove, tehnološko podprte igrače, ki so napovedovale digitalno prihodnost.

"Če pogled usmerimo v zadnje desetletje 20. stoletja, hitro opazimo izrazito prisotnost globalnih blagovnih znamk," je za N1 povedala Jožica Trateški, profesorica zgodovine in sociologije, sicer pa muzejska svetovalka in vodja pedagoških programov v Hermanovem brlogu v Muzeju novejše zgodovine Celje.

Barbike, lego kocke, Telebajski in "zimzeleni" medvedek

Med najbolj priljubljenimi igračami so bile lego kocke, avtomobilčki, avtomobili na daljinsko vodenje, plišaste igrače – z "zimzelenim" medvedkom – ter punčke, zlasti barbike in dojenčki Baby Born.

Predvsem punčka Barbie je v tem obdobju doživljala razcvet dodatkov in spremljevalk.

Iz ekranov v otroške sobe

Otroška serija Telebajski, ki je otroke (in marsikaterega odraslega) prikovala pred zaslone konec devetdesetih, je štiri barvite like preselila tudi na police z igračami. Podoben učinek je imel Disneyjev Levji kralj, kjer je mali Simba hitro postal priljubljena plišasta igrača.

"To je čas, ko so se igrače vse pogosteje navezovale na medijske vsebine in jih podaljševale v igro," pravi Trateški.

V to skupino nedvomno spadajo tudi figurice superjunakov.

"Fantovske" in "dekliške" igrače ostajajo

Čeprav so bile v tem času razlike med "fantovskimi" in "dekliškimi" igračami še vedno jasno zaznavne, se je konec stoletja vendarle kazalo rahlo rahljanje spolnih stereotipov.

"Avtomobili, gradbeni stroji in vlaki so ostajali predvsem v domeni fantov, punčke, dojenčki in kuhinjski kompleti pa deklic," pravi Trateški.

Hkrati pa so obstajale igrače, ki so presegale te delitve: gradniki, plišaste igrače, družabne igre, sestavljanke in – vedno bolj – računalniške igre.

Posebnost devetdesetih pa so bile tudi figurice tako imenovanih polulančkov ter ponovni razcvet trolov, priljubljenih že v šestdesetih letih.

Meja med mestom in podeželjem se je brisala

Pomembna sprememba ob koncu stoletja je bila tudi postopna izravnava razlik med mestnim in podeželskim otroštvom.

Pred letom 1990 so bile te razlike izrazite: podeželski otroci so imeli manj kupljenih igrač, več doma izdelanih predmetov iz naravnih materialov in manj prostega časa za igro, saj so bili vključeni v vsakdanja dela.

"Danes bi lahko rekli, da so bile igrače podeželskih otrok bolj trajnostne. Bile so unikatne in izdelane z veliko ljubezni in domišljije," pravi Trateški.

V devetdesetih letih pa so se te meje hitro brisale. Trgovine z igračami so ponujale podobne izdelke po vsej državi, družine so pogosteje obiskovale mesta in nakupovalna središča, otroška igra pa je postajala vse bolj prepoznana kot pomemben del razvoja – tako v mestu kot na podeželju.

Prepovedani tamagoči in umik med štiri zidove

Posebno poglavje predstavljajo elektronske igrače in videoigre.

Tamagoči in Furby sta povzročila pravo obsedenost, Tamagoči pa je bil ponekod celo prepovedan v šolah. Ob tem so se uveljavljale tudi računalniške in konzolne igre, kot so Super Mario, Tetris, Pokémon in nekoliko kasneje Simsi.

Jožica Trateški pri tem opozarja na pomemben premik: "Prav gotovo te igre obračajo otrokov svet k sebi. Skrbijo za individualno igranje in zmanjšujejo stike otrok z drugimi, vrstniško interakcijo in socialno komunikacijo."

To se kaže tudi k prostorskemu premiku igranja.

Če so se otroci tako v mestih kot na podeželju še desetletje pred tem velikokrat igrali na dvoriščih, travnikih ali igriščih, so se v teh dveh desetletjih začeli umikati za štiri zidove.

Nazaj k naravi in večne igrače

Ob tehnološkem razvoju je bilo konec stoletja zaznati tudi gibanje "nazaj k naravi". Lesene igrače, ki so jih nekoč nadomestile plastične, so znova pridobivale veljavo. "Igrače iz naravnih materialov so super igrače! Predvsem lesene – naravne, tople in trajnostne," poudarja Trateški. Takšne igrače so danes spet v porastu, kar kaže na cikličnost trendov.

Kljub vsem spremembam pa obstajajo igrače, ki ostajajo stalnica ne glede na čas: punčke, medvedki, avtomobilčki, žoge, pa tudi klasične družabne igre, kot so Človek, ne jezi se, mikado, domine in preproste igre s kartami (vojna, enka, šnops, črni Peter ...). Tudi šah, tarok ali briškula so bili konec 20. stoletja priljubljeni – in so marsikje še danes.